SVETI BRIKCIJ

Sv. Brikcij

Sv. Brikcij, ki se je rodil okrog leta 377, je bil učenec sv. Martina. Bil je upornik, ki se je večkrat sprl s svojim učiteljem in škofom. Martinov življenepisec Sulpicij Sever je celo zapisal, da je sv. Martin večkrat pripomnil: "Če je Kristus trpel Juda, zakaj ne bi jaz trpel Brikcija?" (Sulipicij Sever, Dialog 2, XV). Martin je potrpežljivo prenašal Brikcijeve izbruhe, kar je vedno znova pripeljalo do tega, da je Brikcij svojega škofa prosil odpuščanja. Morda je pri tem šlo tudi za Brikcijevo nerazumevanje redovništva. Brikcij je bil namreč duhovnik, Martin pa je bil redovnik.

Po Martinovi smrti so leta 397 za njegovega naslednika na škofovskem sedežu v Toursu izvolili Brikcija. Zaradi obtožb svojih nasprotnikov se je  leta 430 moral umakniti iz svoje škofije v Rim, kjer se je zagovarjal in uspel dokazati svojo nedolžnost. V obdobju izgnanstva pa se je spreobrnil. Ko je leta 437, po smrti (drugega) upravitelja škofije, ponovno prevzel vodenje škofije, so se sprva še oglašali njegovi nasprotniki, a je svojo službo opravljal tako ponižno in odgovorno, da so ga že kmalu po njegovi smrti leta 444, pričeli častiti kot svetnika. Njegov god obhajamo 13. novembra, na dan njegovega pogreba.

Upodobitve

Brikcija upodabljajo z dojenčkom v naročju, z žarečim ogljem, ki ga drži v plašču ali pa s tremi pšeničnimi klasi. Ta zadnji atribut je posledica tega, da so škofu iz Toura pridali atribute Brikcija iz Heiligenbluta, ki je živel v 9. in 10. stoletju in je umrl pod vznožjem Velikega Kleka (Großglocknerja).

Zavetnik

Sv. Brikcij je zavetnik sodnikov, otrok, študentov, tistih, ki jih obrekujejo, zavetnik proti boleznim in bolečinam trebuha.